Naša stara Gospa Porodnišnica je ponos in razpoznavni znak Kopra. Prostor za obiske je bil pred porodnišnico. Del posebnosti samostana je bil tudi zidek. Na zidku je sedel oče, mama pa je skozi okno v 2. nadstropju ponosno pokazala dojenčka. Kaj vse je zidek slišal in videl?
V stari porodnišnici sem rodila oba sinova. Roka 1987, Jureta pa 1990. Življenje gre naprej, spomini postanejo večni.

V porodnisnice sem se rodila 1964 leta. Ker sem obiskovala zdravstveno šolo sem opravljala prakticne vaje na otroskem oddelku in porodnisnici. 1983 sem se zaposlila v porodnisnici, na kar sem zelo ponosna, saj sem v teh prostorih doživela veliko lepih trenutkov z mamicami in seveda z enkratnim kolektivom. Bili so tudi manj lepi dogodki, ki so tudi del zivljenja.
Rodila sem dva otroka, obiskov ni bilo, svojci so klicali pod oknom in vseeno smo se vse zmenili.


1997 se je porodnisnica preselila v SB Izola, spomini na delo in prostore v Kopru so mi ostali v lepem spominu, čeprav so bili pogoji dela tezki ( ni bilo dvigala, ni bilo vseh podpornih služb).
Veseli me, da se samostan prenavlja in da bo ponovno v namen mestu in ljudem, ki tu zivijo.
Mirjana

Septembra 1980 se je tam rodila sestrična Mojca. Spominjam se “obiska”, pogovora z njeno mamo Jano skozi okno in prizora, ko sem takrat malo Mojco prvič videl. Od spodaj, skozi okno.

V porodnišnici Koper sem leta 1989 rodila hcerko Anjo…Spominjam se dolgih sprehodov in hoje po starih stopnicah,da bi hitreje rodila,saj sem bila 9 dni cez predviden rok.Poroda pa se nerada spominjam,ker sem v porodni preživela vse 3 izmene zdravnikov in se fajn namatrala.Seveda je bilo vse hudo pozabljeno,ko sem po 14 urah dobila v roke moj zaklad…

8.novembra 1965 leta sem se rodila v porodnišnici v Kopru.
27.junija 1985 pa sem v porodnišnici Koper rodila sina Blaža. Ker smo čakale na porod, smo se z drugimi bodočimi mamicami sprehajale po parku in dolgem hodniku porodnišnice. Spomnim se babice Dese, Renate, ki so bile zelo prijazne in pomagale porodnicam. Pri porodu je sodelovala dr. Guzejeva, ki je takrat vodila v porodni sobi kar 4 mamice, ki smo čakale na porod. Po porodu smo lahko samo čez okno pokazale svojce otroka iz zgornjega nadstropja. Tako je takrat pač bilo.
čez dobro leto 7.8.1986 sem tam rodila tudi hčerko Manco. Po pregledu so me zadržali v bolnici in takoj napotili v porodno. Mož me je čakal v kavarni Loggia. Dovolili so mi le, da moža obvestim o odhodu v porodno sobo . Mislim, da ni utegnil priti niti do doma, ko sem že rodila. Predhodno smo se dogovarjali o prisotnosti moža pri porodu, a se to ni uresničilo, ker je v porodni sobi bila še ena porodnica. Tako je pač bilo. Spomnim se dr. Černeta, dr. Kolenca. Spomnim se tudi velike avle v zgornjem nadstropju, kjer smo vedno čakali na preglede. Spomnim se tudi, da so bile kopalnice zelo skromne. Zvečer so hodile sestre in pomočnice in umivale mamice, ki so rodile. Imroviziran” tuš”. Ja, ni bilo prijetno.
Spomnim se tudi dneva, ko se je pediatrični oddelek selil v bolnico Izola. Moja hčerka je ležala na oddelku. V Izoli je potekala otvoritev, Bolnica se je praznila, osebje je odhajalo v Izolo. Mi smo bili še v Kopru. Zdravstveno osebje se je dogovarjalo z Pediatrično kliniko v Ljubljani za transfer v njihovo kliniko. Če se ne motim je takrat delala dr. Lušinova, ki je prevzela zdravljenje moje hčerke. Z reševalnim vozilom so jo odpeljali. Grdi časi, vendar so minili. Na vratarnici se spomnim Štefke, ki je sprejemala telefonske klice in pošiljala sporočila. Kljub vsemu, pa imam na bolnico in osebjem v njej lepe spomine. Spomnim se mogočnega vodnjaka na sredi parka, mogočne kamnite stopnice in zanimive oboke te mogočne stavbe. Kasneje smi si tu, v parku, celo ogledali gledališko predstavo Saše Pavček : Bužec on, bušca jaz.