19. avgusta sem na balkončku od porodnišnice prvič videla svojo mlajšo sestrico Tino.

…rojena v porodnišnice, mami Mariji in očetu Cirilu. Ime sem dobila po gospe, ki je bila skupaj z mamo v sobi. Rojena Kosič.

Vsak od nas v prostoru in času pusti sled in zidovi te stare porodnišnice hranijo veliko zgodb, zame nepozabne solze sreče ob rojstvih mojih dveh otrok, Marjetke im Marka.
Še vedno hranim vse čestitke in copatke, ki so mi jih tja poslali sorodniki in znanci.
Servitsi samostan je zame imel neko prijetno skrivnostno energijo, čarobnost, vedno sem se spraševala, kaj vse bi povedali zidovi, če bi mogli govoriti o vseh daljnih časih …

Moj ati je bil zdravnik v koprski porodnišnici. Tam je preživel večino svojega časa. Pravijo, da sem mu rekla: »Ati, pa pridi še kaj na obisk.«
Najlepši spomin na koprsko bolnico sega v šestdeseta leta, ko so priredili novoletni sprejem za otroke uslužbencev. Po širokih položnih kamnitih stopnicah si se vzpel v dvorano v nadstropju. Dvorano je krasila novoletna jelka, ki je segala od stropa do tal. Bogato je bila okrašena s samimi dobrotami za pojest: različnimi bomboni, okraski iz sladkorne pene, čokoladicami »životinjsko carstvo«. Ne vem, če smo karkoli od tega smeli poskušati, ampak omenjena čokoladica je do danes ostala moja najljubša.
Andreja Ogrin

Naša stara Gospa Porodnišnica je ponos in razpoznavni znak Kopra. Prostor za obiske je bil pred porodnišnico. Del posebnosti samostana je bil tudi zidek. Na zidku je sedel oče, mama pa je skozi okno v 2. nadstropju ponosno pokazala dojenčka. Kaj vse je zidek slišal in videl?
V stari porodnišnici sem rodila oba sinova. Roka 1987, Jureta pa 1990. Življenje gre naprej, spomini postanejo večni.