Spominska knjiga

  • Ime in priimek

    HERMINA VALENČIČ
    Leto rojstva
    1965

    V stari porodnišnici/bolnišnici sem

    sem se rodil/a, sem rodila

    Moji spomini
    8.novembra 1965 leta sem se rodila v porodnišnici v Kopru.
    27.junija 1985 pa sem v porodnišnici Koper rodila sina Blaža. Ker smo čakale na porod, smo se z drugimi bodočimi mamicami sprehajale po parku in dolgem hodniku porodnišnice. Spomnim se babice Dese, Renate, ki so bile zelo prijazne in pomagale porodnicam. Pri porodu je sodelovala dr. Guzejeva, ki je takrat vodila v porodni sobi kar 4 mamice, ki smo čakale na porod. Po porodu smo lahko samo čez okno pokazale svojce otroka iz zgornjega nadstropja. Tako je takrat pač bilo.
    čez dobro leto 7.8.1986 sem tam rodila tudi hčerko Manco. Po pregledu so me zadržali v bolnici in takoj napotili v porodno. Mož me je čakal v kavarni Loggia. Dovolili so mi le, da moža obvestim o odhodu v porodno sobo . Mislim, da ni utegnil priti niti do doma, ko sem že rodila. Predhodno smo se dogovarjali o prisotnosti moža pri porodu, a se to ni uresničilo, ker je v porodni sobi bila še ena porodnica. Tako je pač bilo. Spomnim se dr. Černeta, dr. Kolenca. Spomnim se tudi velike avle v zgornjem nadstropju, kjer smo vedno čakali na preglede. Spomnim se tudi, da so bile kopalnice zelo skromne. Zvečer so hodile sestre in pomočnice in umivale mamice, ki so rodile. Imroviziran” tuš”. Ja, ni bilo prijetno.
    Spomnim se tudi dneva, ko se je pediatrični oddelek selil v bolnico Izola. Moja hčerka je ležala na oddelku. V Izoli je potekala otvoritev, Bolnica se je praznila, osebje je odhajalo v Izolo. Mi smo bili še v Kopru. Zdravstveno osebje se je dogovarjalo z Pediatrično kliniko v Ljubljani za transfer v njihovo kliniko. Če se ne motim je takrat delala dr. Lušinova, ki je prevzela zdravljenje moje hčerke. Z reševalnim vozilom so jo odpeljali. Grdi časi, vendar so minili. Na vratarnici se spomnim Štefke, ki je sprejemala telefonske klice in pošiljala sporočila. Kljub vsemu, pa imam na bolnico in osebjem v njej lepe spomine. Spomnim se mogočnega vodnjaka na sredi parka, mogočne kamnite stopnice in zanimive oboke te mogočne stavbe. Kasneje smi si tu, v parku, celo ogledali gledališko predstavo Saše Pavček : Bužec on, bušca jaz.


  • Ime in priimek

    Milenka Ulcar
    Leto rojstva
    1936

    V stari porodnišnici/bolnišnici sem

    sem rodila



  • Ime in priimek

    Nataša Milost
    Leto rojstva
    1971

    V stari porodnišnici/bolnišnici sem

    sem se rodil/a

    Moji spomini
    Rojstva se seveda ne spomnim. Rodila pa me je ena super mama. Hvala za vse, mam.


  • Ime in priimek

    Ivanka Milost
    Leto rojstva
    1945

    V stari porodnišnici/bolnišnici sem

    sem rodila

    Moji spomini
    V tej porodnišnici sem leta 1971 rodila mojo izjemno, ljubljeno… hčerko. Spominjam se velikih prostorov in visokih stropov.


  • Ime in priimek

    Zoran Grbac
    Leto rojstva
    1974

    V stari porodnišnici/bolnišnici sem

    sem se rodil/a



  • Ime in priimek

    Dean Vivoda
    Leto rojstva
    1966

    V stari porodnišnici/bolnišnici sem

    sem se rodil/a



  • Ime in priimek

    Jasmina Vivoda
    Leto rojstva
    1976

    V stari porodnišnici/bolnišnici sem

    sem se rodil/a



  • Ime in priimek

    Robert BUZEČAN
    Leto rojstva
    1968

    V stari porodnišnici/bolnišnici sem

    sem se rodil/a

    Moji spomini
    /


  • Ime in priimek

    Kristina Brečko
    Leto rojstva
    1979

    V stari porodnišnici/bolnišnici sem

    sem se rodil/a



  • Ime in priimek

    Mirella Baruca

    V stari porodnišnici/bolnišnici sem

    drugo

    Moji spomini
    Čeprav Servitski samostan ni moja rojstna hiša, pa me na to stavbo vežejo posebni spomini – na otroštvo in na kasnejše obdobje, ko sem vanjo zahajala kot pacientka.

    Po selitvi iz Trsta leta 1974/75 se je mama Tončka Baruca zaposlila v stari porodnišnici kot strežnica. Tako sem, šestletnica, v prostorih bolnišnice večkrat počakala na konec maminega delovnika, da sva se skupaj odpravili domov. Posebna, trikotna soba v zadnjem nadstropju desnega krila stavbe, kjer so bile shranjene epruvete in kup druge medicinske opreme, mi je bila izjemno zanimiva. Med čakanjem, da mama konča svoje delo, sem se kratkočasila z igro – kajpak, igrala sem se, da sem zdravnica. V star delovodnik, ki ga v bolnišnici niso več rabili, sem vpisovala imena izmišljenih pacientov, jih naročala, »pisala diagnoze« … Huh, če bi me kdo videl, bi rekel, da bom nekega dne postala zdravnica. A so me bolj kot bele halje zanimali zanimivi hodniki, ki so bili med seboj povezani z različnimi stopnišči; ponekod tako ozkimi in strmimi, da si komaj prilezel v naslednje nadstropje (v predelu, kjer je nekoč stala cerkvica Sv. Martina, je porodnišnica, po besedah nekdanje zaposlene na predstavitvi prenove, ki je potekala 22. maja 2024, imela skupen prostor, nad njim pa je bila kot neke vrste »medetaža«. Tu so bile sobe zdravnikov, do teh pa so se morali povzpeti s pomočjo široke lestve, ki je vodila v te prostore.

    Spomin na Servitski samostan mi seže tudi v čas, ko sem bila kot otrok sprejeta na otroški oddelek zaradi bolezni. Ob sprejemu me je medicinska sestra odpeljala v kopalnico, ki je bila na koncu dolgega hodnika, nato pa sem ležala v sobi v pastelno olivno zeleno pobarvanimi zidovi. V času vizite nas je obiskal pokojni dr. Branko Šalamun, ki je ustanovil otroški dispanzer in otroški bolniški oddelek – slednjega je tudi vodil med letoma 1952 in 1976. Spominjam se ga kot izredno prijaznega, dobrega človeka, z umirjenim glasom in vselej optimističnim pogledom, ki ti je vlil navdih in dal moči.

    Še dolga leta kasneje, ko je Univerza na Primorskem pridobila to dragoceno stavbo v upravljanje, sem se rada vračala v njene labirinte, kjer se ni bilo težko »izgubiti«, pa četudi si poznal vsak kotiček (prilagam nekaj posnetkov iz leta 2020).

    Želja, da bi ta stavba po dolgem času končno spet zaživela v vsem svojem sijaju in da bi se lahko vanjo vračali vsi, ki so z njo povezani tako ali drugače, »s popkovino« ali brez nje, pristavljam naslednjo misel – nihče ne more narediti vsega, toda vsak lahko nekaj naredi. Skupaj lahko marsikaj spremenimo. Naj se bistvo te misli, ki je bilo že večkrat izraženo v povezavi s staro porodnišnico, uresniči v dobrobit vseh nas in naših prihodnjih rodov.
    Avtor slike:
    Mirella Baruca
    Lastnik slike:
    Mirella Baruca
    Leto nastanka slike:
    2020
    Komentar slike:
    Pogled v preteklost (leto 2020; kukalo na vhodnih vratih Servitskega samostana).