Moji spomini na to stavbo so sladko – grenki, ampak globoko vtisnjeni.
Tu sem se rodila, čez 8 mesecev pa me je mama umirajočo (tako piše na izvidu) prinesla in se naslednjih 3 dni v solzah vračala domov z obiskov pri meni, ker nisem dajala znakov življenja.
Kasneje sem precej časa preležala na otroškem oddelku zaradi različnih zdravstvenih težav.
Najbolj mi je ostalo v spominu, ko so me skoraj en mesec zdravili zaradi glavobola, med drugim z nekakšnim obsevanjem, ko sem z masko na očeh morala sedeti pred nekakšno lučko.
Spomnim se postelj z ograjami, zastekljenih prostorov, balkona, kako so bile sestre oblečene in bolnikov iz drugih republik takratne države, ker je bil čas poletnih počitnic. Najbolj mi je ostal v spominu fant iz Umaga, kateremu je mama prinašala polne vrečke sladkarij.
Čez kakih 10 let sem na ginekološkem oddelku “čuvala” mojo prvo nosečnost, ker mi je bilo toliko slabo, da sem hujšala. V veliki sobi, ki je bila razdeljena na 3 dele s steklenimi pregradami sem si srednji del delila z nosečnico, ki je nosila trojčke, 3 deklice.
Nekoč je po zgradbi odjeknil močan, pretresljiv moški krik, ki nam je dal vedeti, da se je zgodilo nekaj hudega. Nisem mogla predvideti, da je to bil žalosten napovednik, kako se bo končala moja nosečnost.
Po izgubi mojega prvega otroka, sem že naslednje leto rodila zdravo in krepko deklico, čeprav me je nosečnost bila precej izčrpala. V šestem mesecu sem za en teden obležala na materinskem oddelku po “šivanju”, ker sem se bila začela odpirati.
Še je zelo živ spomin na prostore in osebje, posebej na lepo, črnolaso žensko, ki je bila prava podoba materinstva, vendar ne vem, če nam je prihajala kazati vaje ali svetovati na splošno.
Naše novorojenčke so nam sestre nekajkrat na dan pripeljale na vozičku zložene kot štručke in po dojenju odpeljale, ponoči pa ne.
Ker sem po porodu zbolela in dobila visoko vročino, je osebje zame reklo, da sem “tista, ki kuri”.
Še veliko mojih spominov bi lahko napisala, vendar bi jih bilo preveč in zapis bi bil zelo dolg.
Moje občudovanje in zahvala gre takratnemu osebju, čeprav marsikoga ni več med živimi, od zdravnikov do čistilk, ki so svoje delo v veliki večini opravljali profesionalno, z občutkom in s prijaznostjo, ki je lahko bolj zdravilna od zdravil.