Moji spomini
Čeprav Servitski samostan ni moja rojstna hiša, pa me na to stavbo vežejo posebni spomini – na otroštvo in na kasnejše obdobje, ko sem vanjo zahajala kot pacientka.
Po selitvi iz Trsta leta 1974/75 se je mama Tončka Baruca zaposlila v stari porodnišnici kot strežnica. Tako sem, šestletnica, v prostorih bolnišnice večkrat počakala na konec maminega delovnika, da sva se skupaj odpravili domov. Posebna, trikotna soba v zadnjem nadstropju desnega krila stavbe, kjer so bile shranjene epruvete in kup druge medicinske opreme, mi je bila izjemno zanimiva. Med čakanjem, da mama konča svoje delo, sem se kratkočasila z igro – kajpak, igrala sem se, da sem zdravnica. V star delovodnik, ki ga v bolnišnici niso več rabili, sem vpisovala imena izmišljenih pacientov, jih naročala, »pisala diagnoze« … Huh, če bi me kdo videl, bi rekel, da bom nekega dne postala zdravnica. A so me bolj kot bele halje zanimali zanimivi hodniki, ki so bili med seboj povezani z različnimi stopnišči; ponekod tako ozkimi in strmimi, da si komaj prilezel v naslednje nadstropje (v predelu, kjer je nekoč stala cerkvica Sv. Martina, je porodnišnica, po besedah nekdanje zaposlene na predstavitvi prenove, ki je potekala 22. maja 2024, imela skupen prostor, nad njim pa je bila kot neke vrste »medetaža«. Tu so bile sobe zdravnikov, do teh pa so se morali povzpeti s pomočjo široke lestve, ki je vodila v te prostore.
Spomin na Servitski samostan mi seže tudi v čas, ko sem bila kot otrok sprejeta na otroški oddelek zaradi bolezni. Ob sprejemu me je medicinska sestra odpeljala v kopalnico, ki je bila na koncu dolgega hodnika, nato pa sem ležala v sobi v pastelno olivno zeleno pobarvanimi zidovi. V času vizite nas je obiskal pokojni dr. Branko Šalamun, ki je ustanovil otroški dispanzer in otroški bolniški oddelek – slednjega je tudi vodil med letoma 1952 in 1976. Spominjam se ga kot izredno prijaznega, dobrega človeka, z umirjenim glasom in vselej optimističnim pogledom, ki ti je vlil navdih in dal moči.
Še dolga leta kasneje, ko je Univerza na Primorskem pridobila to dragoceno stavbo v upravljanje, sem se rada vračala v njene labirinte, kjer se ni bilo težko »izgubiti«, pa četudi si poznal vsak kotiček (prilagam nekaj posnetkov iz leta 2020).
Želja, da bi ta stavba po dolgem času končno spet zaživela v vsem svojem sijaju in da bi se lahko vanjo vračali vsi, ki so z njo povezani tako ali drugače, »s popkovino« ali brez nje, pristavljam naslednjo misel – nihče ne more narediti vsega, toda vsak lahko nekaj naredi. Skupaj lahko marsikaj spremenimo. Naj se bistvo te misli, ki je bilo že večkrat izraženo v povezavi s staro porodnišnico, uresniči v dobrobit vseh nas in naših prihodnjih rodov.